Kdaj se je Otja odločil, da bo postal botanik?
Ko smo malo večji, a še vedno majhni, je čas za najbolj odpiljena raziskovanja; ta pogosto vključujejo kukanja, plezanja, rabutanja, bežanja, skrivanja ... Pa kaj vam bomo govorili, saj jih sami poznate! Ko smo malo večji, a še vedno majhni, se skozi tovrstna raziskovanja oblikujejo naša zanimanja, naš značaj in pogosto se ob tem rodijo tudi naša najgloblja prijateljstva.
Ko je bil Otja malo večji, a še vedno majhen, je s starši in tremi starejšimi sestrami živel v odmaknjeni hiši visoko v gorah. Otja ni imel veliko prijateljev, pravzaprav jih sploh ni imel. Pa ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe, ampak preprosto zato, ker je bila njihova hiša postavljena v osrčje prostranega gozda in daleč naokoli ni bilo nobene druge hiše. Otjeve sestre so bile že toliko stare, da niso več odpiljeno raziskovale. Čas so namenile predvsem dolgim klepetom, v katere pa niso vključevale Otje, četudi je bil že malo večji, a po njihovem mnenju je bil še vedno premajhen. In tako je bil Otja večino časa prepuščen sam sebi.
Otja je nadvse rad raziskoval! Kukal je, plezal, rabutal, bežal, se skrival ... Pa kaj vam bomo govorili, saj sami veste, kako to izgleda! Njegovo igrišče je bil gozd, drevesa pa njegovi najboljši prijatelji.
Nekega poletnega dne so sestre sedele na robu gozdne jase, v senci dreves, in se pogovarjale o tem, kaj bi rade v življenju postale. Ker so bile zdaj vse že velike in čisto nič več majhne, je bil čas, da odidejo v velike šole, kjer jih učijo za zdravnike, astronavte, fizike, arhitekte, trgovce ... Poklicev je veliko in odločitev nikakor ni lahka. Medtem ko so sestre premlevale in premlevale in se nikakor niso mogle domisliti, kaj bi postale, jih je Otja skrit opazoval visoko z drevesa.
»Apppčiiiih!« je naenkrat glasno kihnil. Ni mogel zadržati.
»Otja!« so zavpile vse tri v en glas. »Kaj pa počneš? Pa ne da si tu že ves čas!«
»Sem!«
»In vlečeš na ušesa, kaj se pogovarjamo?«
Otja je skomignil z rameni in se prikupno nasmejal, kot se zna le mlajši brat, ko kakšno ušpiči.
»Oh, Otja«, so se zasmejale sestre. »No, potem nam pa povej, kaj boš pa ti postal, ko boš velik?
»Botanik bom!« je prepričljivo izstrelil Otja.
In tako je tudi bilo.
