Štrikarije za lepši svet
Vsako leto se prebivalci Borovega gozda zberejo v Borovi knjižnici, da skupaj pripravijo Zimzeleno gozdno okrožnico. To se sliši precej zakomplicirano in strašno odraslo, a je v resnici stvar zelo preprosta.
Lahko bi recimo rekli, da je zimzelena okrožnica nekakšen vsakoletni popis, ki izpostavi določen VEČJI problem, ki se je v preteklem letu pojavljal v gozdu in bi ga bilo v naslednjem letu potrebno nujno izboljšati.
Vsi zbrani prebivalci najprej izglasujejo največji problem in okrožnico zapišejo v obliki dolgega pisma. Že prej določijo zapisnikarja, ki piše točke po nareku, in govorca, ki bo pismo naslednje jutro v živo prebral na radiu Čivko. O tem bodo seveda posneli tudi kratek video prispevek, ki ga bodo predvajali v živo in ga fotografirali. To je pomembno predvsem zato, da lahko okrožnica hitro in učinkovito zaokroži po internetu.
Letos so se vsi soglasno odločili, da bo govorec Otja, posvetili pa so se skrbi za vse živali, ki nimajo krošnje drevesa nad glavo ali tople dupline. Tistim, ki imajo luknje v supergah, jim manjkajo štrikane odeje in puloverji ali nimajo za okusen lešnikov kakav z želodi. Tistim, ki so osamljene ali žalostne in potrebujejo prijatelja, da jim bo lažje. Tistim, ki so morda izgubljene, romajo, bežijo, imajo mladostniško trmoglavico, se selijo ali pa morda nikoli ne izvemo, kaj je razlog, da jih ni doma.
»Razlog za nas pravzaprav ni pomemben!« – so v pismo jasno in glasno zapisali v prebivalci Borovega gozda.
Novica o novih ukrepih je hitro kot še nikoli zaokrožila po svetu in sprožila val akcije. V Borovem gozdu so bili že naslednji dan krožki štrikanja in pletenja polno zasedeni. Vsi so izdelovali jopice, odeje, nogavice in kape ter jih delili tistim, ki so jih potrebovali. Na široko so odprli vrata knjižnic, mestnih igrišč, kinodvoran in gledališč, kamor so so se živali brez doma, z luknjami v čevljih in brez štrikanih odej lahko zatekle. Skoviki so medtem napolnili krmišča ob gozdnih stezah, najmlajši pa so na novo narejena bivališča porisali z barvitimi vzorci, da so bila opazna že na daleč.
Pismo se je zaključilo z besedami: »Pridejo dnevi, ko se znajdemo v škripcih in takrat je še kako pomembno, da nam nekdo ponudi roko in košček sreče. Zato hodimo naokoli z odprtimi očmi in mehkim srcem.«
In ker to ni navadno pismo, ampak Zimzelena okrožnica, imajo zapisane besede to moč, da veljajo za vselej in si jih vsi, ki jih slišijo, tudi za vedno zapomnijo.